četrtek, 15. oktober 2009

In spet

Dolgo ne pisala. Ne vem o čem. Če pa najdem temo, ostanejo prave besede izgubljene. Mine pol ure in napisan je samo brezveze kratek sestavek, ki ga skoraj nihče ne prebere. Kdor pa se loti branja, se mu zdi tema čisto nepomembna inu nezanimva. Nevredna komentiranja. Res koga briga moj spletni dnevnik? Pišem lahko tudi v svoj zveščič. Tam stvar vsaj obdrži svojo intimnost, zaradi česar je njegovo branje sploh mikavno.

Čemu torej sedaj sploh pišem to? No, nekdo je bil zadosti vztrajen, da mu uresničujem željo, čeprav naj bi bilo v moje dobro; da se naučim nakladati, kar bi mi posledično koristilo ob stikih z ljudmi (kar sama ne verjamem, ker je konec koncev preveč dela z mano, da bi to pomagalo) Znanimivo je, da to osebo gotovo čisto nič ne zanima kaj pišem in je možnost, da tega niti ne bi zares prebrala in bi samo preletela skozi "samo še en zapis neke dekline". Vzamem res kot neko vajo(?) če ne drugega iz hitrega tipkanja in miksanja besed iz mojih mislih v recimo da smiselne povedi.

Pa vendar... v pisanju bloga, ki ga nihče niti ne povoha, smrdi bolj kot te ekstra topli štunfi v katerih sem že cel dan. In čeprav trud ni viden na lcd zaslonu (lahko tudi tisti na trebuhu, kot pri telebajskih), še ne pomeni, da ga ni.

*odeta v nevoljo gre pod tuš in v posteljo*

Lahko noč (ker "V temnih nočeh prihajajo bogovi.")